Duhovne prakse so načini za umirjanje uma, pri katerih je naša pozornost obvezno usmerjena navznoter. To pomeni, da svojo pozornost namenimo točno določeni stalnici v sebi, ki se je lahko vedno in močno oprimemo.
Z usmerjanjem pozornosti navznoter posegamo v delovanje uma. Njegovo delovanje načrtno preusmerimo tako, da mu vsilimo neko določeno dejavnost (npr. počasno ponavljanje besedila).
Nemiren um, ki neprestano bega od ene misli do druge, je torej potrebno najprej pripeti na neko stalnico. Ta stalnica je lahko npr. duhovno besedilo, molitev ali mantra, ki jo ponavljamo v sebi. S pripetostjo na eno od teh stalnic dosežemo, da je naš um zasidran tam, kjer mi sami hočemo, da je. S tem močno zmanjšujemo nemir in beganje svojega uma od ene misli na drugo: ustavimo najrazličnejše skrbi, strahove, dvome, analize, primerjave, premlevanja, kritiziranje, navdušenje …
Sposobnost pripenjanja uma na določeno stalnico se izkaže kot izredno koristna v situacijah, ko se pojavi nek egovski pritisk. Um, ki je sposoben fokusiranja na stalnico, pod egovskim pritiskom ne popusti – to pomeni, da na egovsko zahtevo ne odreagira, zato ostanemo mirni. Na ta način se v življenju izkaže pozitiven učinek, ki ga prinese redno izvajanje duhovnih praks.
Z osredotočanjem na neko stalnico zagotovimo stalno pripetost uma navznoter. Stalnica, ki jo ustvarimo v sebi, je nekakšno sidro, ki se ga naš um oprime zato, da ga misli ne »odnesejo«. Gre torej za pripetost uma na neko dejavnost, ki jo ohranjamo znotraj nas samih.
Z rednim izvajanjem duhovnih praks postanemo dovolj izurjeni , da zmoremo to stalnico v sebi ohranjati neprestano. To pomeni, da naš um ostaja prisoten »znotraj nas« tudi takrat, ko nas nek dražljaj sili v takojšen odziv navzven. Um, ki ostaja prisoten znotraj nas, nam omogoča tisto pravo delovanje iz miru, ki ni pogojeno z nikakršnimi zunanjimi okoliščinami.
Bistvo duhovnih praks je, da izurimo osredotočenost svojega uma na neko stalnico znotraj sebe. Na ta način učinkovito discipliniramo in umirjamo svoj um.
Nazaj | Naprej |