1. Kako se duhovna rast odraža v vsakodnevnem življenju?

V stanju notranjega miru se v človeku začne spontano dogajati proces duhovne rasti. To je proces, v katerem pridobljeni vzorci začnejo izgubljati svojo moč. S tem, ko vzorci šibijo, začne Ego postopoma popuščati in spontano se izrazijo posameznikove prave (nepogojene) danosti. Človek jih začuti in tako skozi duhovno rast vedno bolj spoznava samega sebe ter odkriva svoje nadarjenosti. Tako končno spozna, kaj je njegov namen/naloga/darma v življenju, zato lažje najde svojo pot.

Potrebno pa je poudariti, da človek sebe ne more resnično spoznati, dokler je njegov Ego (vzorci) premočno pogojen in tako prevladujoč, da ne dopušča duhovnega razvoja. Sebe lahko spoznamo takrat, ko se v procesu duhovne rasti začnemo vzorcev osvobajati.

Kako naj torej posameznik, ki ima v sebi številne pogojenosti, resnično spozna samega sebe? V sebi naj zagotavlja notranji mir. Mir je pogoj, da človek lahko začne duhovno rasti. Ko rastemo, začne moč naučenih vzorcev popuščati in takrat pridejo do izraza človekove resnične danosti in nadarjenosti.

Skozi duhovno rast se spontano zgodita dve pomembni stvari: odkrijemo svoje danosti in pridobimo notranjo – duhovno moč, da si upamo narediti spremembo v smeri, kjer smo odkrili svoje danosti (talente).

Če se nato z namero usmerimo na področje, ki nam je dano oziroma namenjeno, bomo tam delovali zlahka in uspešno. To pomeni, da smo odkrili svoje pravo poslanstvo in da smo na tistem področju podprti.

Ko spoznamo sebe in svoje danosti, lahko v življenju prvič svobodno uberemo svojo lastno pot. V smeri, kjer smo podprti, se nam želje uresničujejo. Na tej poti sproščeno in z lahkoto uresničujemo svoje namere. Izčrpavanje, garanje in veliko truda niso ustrezni načini delovanja v življenju. Pomembno je, da svoj namen dosegamo zlahka in z veseljem, to pa se lahko dogaja le takrat, ko delujemo v pravi smeri – v smeri, kjer smo podprti.

Biti podprt na svoji poti je želja vsakega človeka. Možnost za to ima v življenju vsakdo – vendar šele potem, ko začne zagotavljati pogoje za svojo rast (preseganje vzorcev).

Naše želje in namere se lahko uresničijo le v primeru, ko jih izražamo v pravi smeri. Na področju, ki nam ni namenjeno, se ne bodo uresničile.

V procesu rasti se zgodi še ena občutna sprememba: zunanja oziroma navidezna moč nam postaja vedno manj pomembna. Zunanja moč temelji na zunanjih elementih moči (denar, visok družben položaj, slava, pomembnost, imetje …), iz njih pa se močno napaja človekov Ego. Omenjeni zunanji pogoji na poti duhovne rasti polagoma izgubljajo svoj pomen, saj se vedno bolj zavedamo njihove začasnosti oziroma minljivosti. Z vidika absolutnih (duhovnih) vrednot je zunanja moč nepomembna, ker ne prinese prave (notranje) rasti oziroma napredka.

V nasprotju z zunanjo močjo pa notranja (duhovna) moč ni odvisna od minljivih zunanjih dejavnikov. Notranje trden človek v sebi čuti zadovoljstvo, ko sledi svoji poti, na kateri je zmožen sprejemati sebe in druge ljudi. Njegovo dobro počutje ni odvisno od zunanjih pogojev (navidezne moči), ampak temelji na večnih duhovnih vrednotah, kot so brezpogojna ljubezen, dobrota in sočutje. Delovanje, ki temelji na vrednotah, vedno prinese samo pozitivno.

Ko rastemo, se večja notranja moč začne odražati v zmožnosti sprejemanja: druge ljudi zmoremo sprejemati takšne, kot so; zadovoljni smo s tem, kar imamo in smo za to hvaležni; ne obremenjujejo nas npr. zahteve po tem, kakšen bi moral biti naš zunanji videz. Zunanje zahteve začnejo spontano odpadati, ko se človekova notranja moč krepi. Notranje trdna oseba je v sebi močna in neobčutljiva na zunanje spremembe, saj zaupa sebi in svoji poti.

Notranja (duhovna) moč je trden temelj za bivanje brez trpljenj.

Občutek notranje moči je najočitnejši dokaz za to, da se duhovna rast v nas dogaja. Večja notranja moč pomeni, da zmoremo več, kot smo zmogli prej. Presegati začnemo npr. manjše slabe navade, saj najprej začnejo popuščati tisti vzorci, ki so manj zakoreninjeni.

Notranja moč nam omogoča tudi to, da smo v življenju sposobni narediti spremembo.

Naslednji odraz notranje moči je, da nas zunanji dogodki ne mečejo več iz tira. Bistveno manj je negativnih čustvenih reakcij, kot so npr. strah, jeza in navezanost. Manj negativnih čustev pomeni manj bolečin in s tem manj trpljenja.

Vse omenjene spremembe v pozitivno smer so prvi zametki duhovne rasti. 

Z duhovno rastjo se sam od sebe spremeni posameznikov način delovanja. Najprej opazimo čisto človeške, življenjske spremembe. Z nadaljnjo rastjo pa se v nas okrepijo še druge duhovne vrednote. Krepita se vera in zaupanje v to, da nam bo dana pomoč, zato si  upamo svoja vsakdanja bremena predajati.

S predajanjem izginja človekovo neustrezno prepričanje, da mora sam z veliko truda zagotavljati popolnoma vse stvari v življenju. Pri tem doumemo, da naša naloga ni to, da vse breme v življenju prevzamemo nase. S sposobnostjo predajanja pride tudi zmožnost sprejemanja. Ljudi in zunanje okoliščine zmoremo sprejemati take, kot so. Ne čutimo več potrebe po tem, da bi jih na vsak način spreminjali v skladu s svojimi zahtevami. Z duhovno rastjo dobivamo moč za to, da končno lahko sprejmemo življenje takšno, kot je.

Zaupanje, predaja in sprejemanje človeka močno razbremenijo. To lahko vsakdo tudi začuti: sprejemati začne samega sebe, spoštuje svoje danosti in ceni življenje, kakršno mu je dano. 

Razbremenitev pomeni, da se vsa trpljenja v nas zmanjšujejo. To se lahko zgodi zato, ker egovski vzorci (prepričanja, zahteve, pričakovanja) popuščajo. Ko vzorce presegamo, izginjajo strahovi, omejitve in trpljenja.

Z duhovno rastjo se nam spontano dogaja več pozitivnih stvari, delamo manj napak in prepuščamo, da se stvari zgodijo spontano – posledica je, da nas tak način delovanja sprošča, zato živimo prijetnejše življenje.

Na poti duhovne rasti torej presegamo egovske omejitve, ki povzročajo trpljenje – s tem  trpljenje presežemo.

 

Nazaj Naprej