Zakaj je EGO ovira na duhovni poti?

Ego raste na vzorcih in prepričanjih, ki v človeku nastajajo od rojstva. Ti vzorci se izoblikujejo na podlagi posameznikovih lastnosti in zunanjih okoliščin. To je »umetno« zgrajena osebnost v nas, ki na določen dražljaj/dogodek vedno reagira na enak način. Ker je ta način običajno neustrezen, v nas povzroči trpljenje: občutimo ljubosumje, maščevalnost, jezo … Teh egovskih reakcij, ki so posledica globoko zakoreninjenih vzorcev, ne moremo spremeniti na razumski način.

Ko določena negativna misel iz uma preide v čustvo, smo dovolili, da se je zgodila egovska reakcija: čustvo nas nato preplavi in preide v vsako celico telesa. V tem stanju ne moremo več doseči notranjega miru, ker celotno telo vibrira z energijo, ki jo je povzročilo določeno čustvo. V takem primeru je najbolje, da to čustvo (npr. jezo) izrazimo in ga tako čim hitreje odstranimo iz telesa. Za svojo neprimerno reakcijo se nato opravičimo.

Take neprimerne reakcije povzroča ego, ki NI naš resnični notranji jaz. V takih stanjih se oddaljujemo od življenjskih vrednot kot so ponižnost, dobrota, odpuščanje, sočutje in nenavezanost. Ostajamo ločeni od ljudi, s katerimi smo prišli v konflikt, s tem pa nam je onemogočen tudi stik z Enostjo/ kozmično zavestjo. V takem stanju občutimo močno trpljenje. Najboljši pogoj za zmanjševanje moči teh naučenih vzorcev (ega) je ustvarjanje notranjega miru, saj v stanju miru ego izgublja svojo moč. Notranji mir, s katerim postopno šibimo moč svojega ega, pa lahko dosegamo samo z rednim izvajanjem duhovnih praks – mantre, molitve in meditacije. Če teh načinov ne izvajamo, egovski vzorci ostajajo nespremenjeni ali pa se celo krepijo. Pogoje za duhovno rast torej lahko zagotovimo le tako, da se vsakodnevno posvečamo duhovnim praksam.

Comments are closed