Z delovanjem in ustvarjanjem pogojev v zunanjem svetu skušamo zadostiti merilom naših egovskih vzorcev (zahtevam in pričakovanjem). Z zunanjimi dejavnostmi želimo v sebi doseči dobro počutje, veselje, zadovoljstvo, srečo in izpolnjenost. Vse naše delovanje je v bistvu usmerjeno v to, da zadostimo svojim egovskim vzorcem in tako v sebi zagotovimo dobro stanje.
Ljudje vedno poskušamo zadovoljiti svoje potrebe tako, da v zunanjem svetu ustvarjamo pogoje za svoje dobro počutje. Pri tem nam izdatno pomaga naš razum. Ego nas sili, da s pomočjo razuma iščemo rešitve za izpolnitev svojih zahtev in pričakovanj.
Nekatere zunanje pogoje za svoje dobro počutje lahko dokaj dobro zagotovimo sami: izberemo npr. oblačila in hrano, ki so po našem okusu, odločimo se za hobije, ob katerih uživamo, določamo si cilje pri delu, v šoli ali športu … Dokaj preprosto lahko zagotovimo izpolnitev svojih potreb pri tistih vzorcih, za katere sami zmoremo ustvariti ustrezne pogoje.
To, kako sami zadostimo svojim egovskim merilom, lahko ilustriramo na primeru doseganja naših pričakovanih rezultatov (ocen) v šoli.
V nas se izoblikujejo določena merila in pričakovanja glede tega, s kakšno oceno bomo zadovoljni. Z učenjem si nato prizadevamo zagotoviti pogoj, da bi to oceno dobili. Če nam uspe dobiti želeno oceno, smo zadovoljni, saj smo sami uspeli uresničiti svoje cilje in pričakovanja.
Kadar so naša merila postavljena v razumnih mejah, smo jim sposobni ugoditi brez pretiranega izčrpavanja. V tem primeru so naše sposobnosti primerne egovskemu cilju, ki ga želimo doseči. Ker naša merila niso postavljena previsoko, jih izpolnimo, ob tem pa občutimo zadovoljstvo. S svojim delovanjem (npr. učenjem) smo tako sami zadostili zahtevam svojega ega.
Situacija pa je bolj problematična takrat, ko je izpolnitev naših zahtev in pričakovanj odvisna od drugih, zunanjih dejavnikov, na katere ne moremo neposredno vplivati. Vseh zunanjih pogojev ne moremo zagotoviti sami s svojim delovanjem, ker to ni v naši moči. V teh primerih precej težje dosežemo zadovoljstvo in dobro počutje, saj so zanj “odgovorni” drugi. Od njih namreč pričakujemo, da bodo v celoti zadostili merilom našega Ega.
Zaljubljenost je lep primer za to, kako nam nek zunanji dejavnik (druga oseba) zagotavlja naše lastno dobro počutje in zadovoljstvo.
V fazi zaljubljenosti nam naš partner v celoti zadovoljuje vsa naša pričakovanja po dobrem počutju. Ob tej osebi se počutimo fantastično, saj od nje dobimo vse tisto, kar zadosti našim egovskim merilom. Kadar smo v njeni bližini, je merilom našega ega v celoti zadoščeno, zato ob tej osebi uživamo, smo zadovoljni in »srečni«. V bistvu pa se počutimo dobro samo zato, ker je ta oseba preprosto zadostila našim egovskim potrebam.
Včasih so egovski vzorci v nas tako močni, da jim skušamo ugoditi ne glede na posledice – tudi za ceno svojega zdravja in življenja. Pripetost na vzorec je lahko celo močnejša od naše prirojene potrebe po samoohranitvi.
Tak primer so vrhunski športniki, ki se v želji po vrhunskem rezultatu dopingirajo ne glede na posledice. Njihov vzorec je »biti najboljši« in to doseči za vsako ceno, kajti samo tak vrhunski dosežek jim zagotovi tisto želeno zadovoljstvo in dobro počutje. To zadovoljstvo je močnejše od negativnih stranskih učinkov, ki jih ima njihovo početje na njihov organizem.
Doseči egovska pričakovanja je za človeka običajno edini način, ki mu prinese dobro počutje in izpolnjenost. V človekovem življenju je vedno Ego tisti, ki postavlja merila našega zadovoljstva. Tem merilom skušamo vedno v celoti ugoditi, zato smo največkrat vse življenje »ujetniki« svojih zahtev, pričakovanj oziroma potreb.
Z ustvarjanjem pogojev v zunanjem svetu skušamo zadostiti merilom svojih egovskih vzorcev (zahtevam in pričakovanjem). Vse naše delovanje je v bistvu usmerjeno v to, da zadostimo zahtevam svojega Ega in tako v sebi zagotovimo dobro stanje.
Nazaj |
Naprej |
Ugotavljanje