3. Kaj se zgodi, če svojih egovskih zahtev in pričakovanj ne moremo izpolniti ?

Ego se kot sistem določenih vzorcev izoblikuje v vsakem človeku. Ko Ego v nas nastane, nas ti vzorci silijo oziroma ženejo, da jih izpolnjujemo. Egovske zahteve uresničujemo zato, da bi dosegli zadovoljstvo in dobro počutje. Občutek zadovoljstva pa je mogoč le takrat, ko tem egovskim zahtevam zadostimo.

V življenju se torej po svojih najboljših močeh trudimo, da bi egovska merila dosegali. Če so ta merila usklajena z našimi danostmi/sposobnostmi, smo jih zmožni dosegati.

Kadar pa so postavljena merila našega Ega previsoka, potem egovskim zahtevam ne moremo ugoditi, saj nismo sposobni doseči previsoko postavljenih standardov/ciljev. Zahteve, ki torej niso usklajene z našimi sposobnostmi, težko dosegamo. Vsako nedoseganja za nas pomeni nezadovoljstvo, nemir, neizpolnjenost in razočaranje – skratka neko slabo stanje.

Kadar ne dosegamo postavljenih egovskih zahtev, vedno na nek način trpimo.

V primeru, da egovske zahteve dosegamo zlahka, se naše potrebe običajno še povečajo. Okolica nas spodbuja v to, da imamo vedno večje potrebe in pričakovanja. Kadar nam nekaj uspe, običajno potem želimo »še več in bolje«. Postavljamo si vedno višje cilje in to početje doživljamo kot »napredek«. S takim delovanjem samo še bolj okrepimo moč svojega egovskega vzorca.

Ker postajajo naše zahteve vedno višje, jih vedno težje dosegamo. Bolj ko v sebi spodbujamo tak način delovanja, bolj krepimo vzorce, zaradi katerih smo se sploh  zagnali v neko določeno početje.

Problem, ki povzroča naše nezadovoljstvo, je razkorak med našimi zahtevami (egovskimi vzorci) in tem, kar smo sami sposobni  zagotoviti, da bi  zahtevam svojega Ega ustregli. Kadar so zahteve prevelik zalogaj za naše sposobnosti/danosti, potem v neko dejavnost vlagamo ogromno truda in pri tem izgubljamo zelo veliko energije. Visoke zahteve dosegamo s težavo, pri tem pa se dobesedno izčrpavamo. Trpljenje je na taki poti neizogibno. Skoraj vedno na ta račun trpi naše zdravje, saj želimo Egu ugoditi za vsako ceno.

Značilnost sodobnega sveta je, da v nas zelo močno krepi naše egovske zahteve in potrebe. Sodobno potrošništvo pritiska na nas na zelo subtilen način,  saj s poplavo zunanjih informacij v nas ustvarja in močno krepi naše želje (vzorce). Iz njih izhajajo naše vedno višje potrebe. Ker so le-te nerealne, jih dosegamo  s težavo ali pa sploh ne. Če se na to odzovemo in  igro sprejmemo, nam želje in potrebe neprestano povzročajo neizpolnjenost in trpljenje.

Vzorci v nas se zaradi zunanjih okoliščin močno krepijo, zahteve so vedno višje, dosegamo jih vedno teže, zato stalno trpimo.

Nekatere egovske zahteve skušamo v življenju zagotoviti sami, vendar pa tega preprosto ne zmoremo, saj nimamo ustreznih danosti ali sposobnosti. Zaradi te svoje nezmožnosti trpimo.

Primer trpljenja, ki izhaja iz previsokih standardov in meril, je nezadovoljstvo zaradi nedoseganja sodobnih lepotnih meril, ki so v bistvu nenaravna. Zaradi tega zelo pogosto trpijo predvsem ženske. Lepotna merila, ki nam jih vsiljuje modna industrija, od nas zahtevajo npr. popolno telo, majhno konfekcijsko številko, bujne lase, ozke boke… Oglasi modne industrije v nas ustvarijo prepričanje, da je dober in zaželen samo določen tip ženske. Te zahteve so postale merilo, ki ga ljudje želijo na vsak način dosegati. Ker tega običajno ne zmorejo, so zato nezadovoljni in nesrečni. 

Pri nekaterih svojih zahtevah/pričakovanjih pa smo odvisni od zunanjih dejavnikov, na katere ne moremo neposredno vplivati. V tem primeru smo nezadovoljni zato, ker drugi ne izpolnijo naših pričakovanj.

Primer take neizpolnjenosti je npr. preveliko pričakovanje, ki ga imajo starši do svojih otrok. Starši imajo pogosto zelo velike zahteve glede uspešnosti svojih otrok v šoli. Kadar otrok njihovim pričakovanjem ne zadosti, se starši počutijo slabo – nezadovoljni in nesrečni so zato, ker se njihova pričakovanja niso uresničila. V tem primeru starši trpijo zato, ker njihov otrok, torej nekdo drug, ni izpolnil zahtev in pričakovanj njihovega Ega.

Ljudje ne moremo vedno zagotoviti vseh zunanjih pogojev, ki bi zadostili našim egovskim zahtevam. Vsako neizpolnjevanje/nedoseganje teh zahtev neizogibno vodi v trpljenje.

Nedoseganje lastnih egovskih zahtev je vzrok za to, da ljudje v življenju trpimo. Človekova pogojenost z vzorci neizbežno vodi v trpljenje. Iz tega sledi, da je Ego poglavitni vzrok za naše trpljenje. 

 

Nazaj Naprej