Egovski vzorci, ki običajno nastanejo iz raznih prepričanj, navezanosti in želja, v nas porajajo določene zahteve in pričakovanja. Na podlagi vzorcev v nas nastajajo zahteve o tem, kaj nam mora biti v zunanjem svetu zagotovljeno, da bomo zadovoljni in srečni. Žal pa v življenju ne moremo vedno vplivati na to, da bi bilo v zunanjem svetu vse po našem okusu. Zaradi tega prihaja do neskladja med našimi zahtevami in pričakovanji ter uresničevanjem le-teh. To neskladje oziroma nedoseganje egovskih zahtev in pričakovanj je vzrok za naše slabo počutje, nezadovoljstvo, neizpolnjenost, razočaranje … (trpljenje).
Glede na doseganje oziroma nedoseganje svojih zahtev dojemamo stvari v življenju vedno kot dobre ali slabe. Če svoje zahteve in pričakovanja dosegamo, jih občutimo kot dobre, v nasprotnem primeru pa jih interpretiramo kot slabe. Na ta način si sami ustvarimo sliko dvojnosti zunanjega sveta.
Stvari v zunanjem svetu pa same po sebi niso ne dobre ne slabe: kot take jih dojemamo samo zaradi svojih egovskih meril. Ta navidezna dvojnost materialnega sveta je torej le plod naše lastne ocene/sodbe, v resnici pa ta dvojnost ne obstaja.
Dvojnost, torej dobro in slabo, ki jo v vseh stvareh/dogodkih/ljudeh dojemamo zaradi svojih egovskih meril, je za nas stalni vir trpljenja. Kadar so stvari v zunanjem svetu v skladu z našimi pričakovanji, je naše počutje dobro. Kadar pa so stvari drugačne od naših pričakovanj, se počutimo slabo. Trpljenje je torej v nas prisotno vsakič, kadar naše zahteve in pričakovanja niso izpolnjena.
Pripetost na egovske zahteve, od katerih ne odstopamo, je torej stalni vir človekovega trpljenja. Če je ta pripetost v nas velika, potem v primeru neizpolnjenosti zahtev zelo močno trpimo. Če pa so naše zahteve manjše, jih lažje dosegamo, zato se trpljenje pojavi manj pogosto.
Nedoseganje egovskih meril in zahtev je poglavitni vzrok našega slabega počutja. Trpljenja je v našem življenju tem več, čim višje in močnejše so naše egovske zahteve.
Prikaz doseganja oziroma nedoseganja egovskih zahtev v zunanjem svetu (slika):
Egovski vzorec je neke vrste merilo, ki ga v življenju moramo dosegati. Ta egovska zahteva je v bistvu meja, ki razdeli naše počutje na dva pola. Kadar egovske zahteve s svojim delovanjem v zunanjem svetu dosegamo, smo zadovoljni in izpolnjeni, kadar pa v življenju teh zahtev ne dosegamo, je naše počutje slabo. Egovska zahteva je torej ločnica med našim dobrim in slabim počutjem. Na sliki je lepo vidna dvojnost (plus in minus, dobro in slabo počutje), ki jo zaradi svojih egovskih meril občutimo v zunanjem svetu.
Kako egovske zahteve s svojim delovanjem v življenju dosegamo, nam pokaže krivulja, ki niha med dvema poloma: včasih je naše stanje dobro (+), včasih pa slabo (-). V območju dobrega počutja smo le takrat, ko je našim egovskim zahtevam zadoščeno ter v primeru, ko nam s svojim delovanjem uspe celo preseči svoja egovska pričakovanja. Kadar svojih egovskih pričakovanj ne izpolnimo, smo v sivem območju slabega počutja (trpljenje).
Le v izjemnih situacijah trpljenja ne izvira iz neizpolnjenosti naših egovskih pričakovanj, temveč je posledica krutih zunanjih okoliščin. Primer za to so npr. prirojene telesne in duševne okvare ter trpljenje, ki je posledica višje sile (naravnih katastrof, vojn, nasilja …).
Trpljenje (slabo počutje) je torej v našem življenju prisotno vedno, kadar svojih egovskih meril ne dosegamo. Kadar pa je našim egovskim zahtevam zadoščeno, smo zadovoljni, izpolnjeni in srečni.
Nazaj |
Naprej |
Ugotavljanje