Naše zadovoljstvo v življenju je odvisno od tega, kako uspešno izpolnjujemo zahteve, ki nam jih vsiljujejo naši egovski vzorci (naša prepričanja, navezanosti, želje …). Kadar so egovski vzorci močni, so zahteve v nas velike. Težko jih dosegamo, zato pri tem trpimo. Močnejši kot so vzorci, več je trpljenja v našem v življenju. Če pa so egovske zahteve skromnejše, jih laže dosegamo, zato je slabega počutja manj. Jasno je torej, da je potrebno egovske vzorce v življenju ŠIBITI, ne pa jih krepiti.
Na zgornji sliki je lepo vidno, da največ dobrega počutja in zadovoljstva v našem življenju doživljamo takrat, ko se naše egovske zahteve čim bolj znižajo. S tem, ko upada moč naših pričakovanj in zahtev, se sivo območje trpljenja zmanjšuje. Če se želimo trpljenja znebiti, je torej potrebno zmanjševati moč svojega Ega.
Smiselno je torej delovati tako, da svoje zahteve in pričakovanja v življenju zmanjšujemo. To pa je zahtevna naloga, saj močne egovske vzorce v sebi lahko ošibimo samo s tem, da se na svoje egovske zahteve ne odzovemo. Neodreagiranje na egovske potrebe nam takoj prinese slabo počutje (trpljenje), saj naše zahteve ostanejo neizpolnjene.
Kako je mogoče, da se na svoje egovske vzgibe ne bi odzvali, ko pa nas dobesedno silijo v to, da jih izpolnjujemo? Navajeni smo namreč, da nam edino popolna pokorščina Egu prinaša zadovoljstvo.
Naš pokorni razum namreč deluje tako, da na zahteve Ega takoj odreagira. Z razumom namreč iščemo rešitve, ki bi zadovoljile naše egovske zahteve. V primeru, ko egovskih zahtev ne moremo izpolniti, si skušamo dobro počutje zagotoviti drugje. To pomeni, da iščemo druge/lažje načine, s katerimi bi dosegli zadovoljstvo, za katerim se ženemo. Običajno uporabimo nek nadomestek, ki nam pomaga, da dobro počutje nekako vendarle dosežemo: posežemo po pijači, drogi, dobri hrani, zamotimo se npr. s športom, gledanjem televizije, zabavo in raznimi hobiji ali pa celo pričakujemo, da nam bodo naše lastno dobro stanje zagotovili drugi, npr. partner.
Vse to so poskusi, s katerimi na nek način skušamo svoje slabo stanje odpraviti. Takšno delovanje žal ne zmanjšuje moči naših egovskih vzorcev, zato tudi trpljenja ne more zmanjšati/odpraviti.
Običajni načini, s katerimi v življenju skušamo odpraviti trpljenje, so torej neustrezni. Če egovske zahteve izpolnjujemo, s tem vzorce v sebi še bolj krepimo. Kadar pa egovskih zahtev ne moremo izpolniti in iščemo zadovoljstvo drugje, zahteve s tem ignoriramo, zato vzorec v nas ostaja enako močan. V obeh primerih nismo naredili ničesar, da bi trpljenje v resnici zmanjšali. Jasno je, da niti izpolnjevanje zahtev niti ignoriranje le-teh ne zmanjšata moči naših egovskih vzorcev.
Moč egovskih vzorcev se prične zmanjševati takrat, ko naš um postane dovolj močan, da na egovske zahteve ne odreagira. V umu je torej potrebno razviti/krepiti sposobnost oziroma moč, da se na zahteve Ega ne odzove.
Ta zmožnost, da naš um na egovske zahteve ne odreagira, je v bistvu naša notranja moč. V sebi jo razvijamo tako, da v življenje vpeljemo vsakodnevni trening uma, ki ga najbolje zagotavljamo z izvajanjem duhovnih praks (molitev, mantra, meditacija).
Če notranje moči nimamo, pod egovskim pritiskom vedno popustimo.
Um, ki egovskim pritiskom ne popušča in nanje ne odreagira, je naš edini pravi zaveznik pri zmanjševanju moči egovskih vzorcev, ki povzročajo naše slabo počutje (trpljenje). Če se torej iskreno želimo znebiti trpljenja v svojem življenju, nujno potrebujemo umirjen in discipliniran um.
Nazaj |
Naprej |
Ugotavljanje