Trpljenje je stanje bolečine, ki se v nas pojavi vsakič, ko naše egovske zahteve niso izpolnjene. Običajno se na to bolečino takoj odzovemo, saj se skušamo trpljenja čim prej znebiti. Večinoma ravnamo tako, da skušamo v zunanjem svetu ustvariti pogoje, ki bi našo bolečino odpravili. Kadar pa teh pogojev od zunaj ne zmoremo zagotoviti, smo prisiljeni svoje zadovoljstvo poiskati v neki drugi dejavnosti, vendar na ta način svojo bolečino samo ignoriramo.
Takšno delovanje je za odpravo trpljenja večinoma neučinkovito. Bolečine, ki je posledica naših neizpolnjenih egovskih zahtev, ne moremo odpraviti s svojim razumskim reševanjem.
Kadar pride do trpljenja zato, ker se naša pričakovanja niso izpolnila, je prav, da skušamo na to bolečino ne odreagirati. S tem dovolimo, da bolečina v nas je. Kako pa naj zmoremo biti takšni, da bolečino dovolimo, ne da bi jo reševali ali se kakor koli ukvarjali z njo?
To zmoremo prenesti potem, ko že imamo v sebi dovolj notranje moči. To notranjo moč je potrebno redno pridobivati in krepiti z duhovnimi praksami, in sicer že veliko prej, preden do trpljenja sploh pride. Bistveno je torej, da v »dobrih časih« v sebi krepimo notranjo moč, ki jo nato uporabimo v trenutkih krize.
Redni trening uma, ki ga zagotavljamo z izvajanjem duhovnih praks, se nam bogato obrestuje takrat, ko slabo stanje nastopi. Ker smo se na egovske pritiske predhodno dobro pripravili, imamo v sebi dovolj notranje moči, da svojo bolečino samo neprizadeto opazujemo.
Notranje močan človek je sposoben tega, da se na zahteve in pritiske svojega Ega ne odzove. To pomeni, da ne delujemo v smeri iskanja rešitev, da se z egovskimi zahtevami ne borimo, in tudi to, da ne pobegnemo v druge dejavnosti (“droge”). Ti načini žal še naprej krepijo in ohranjajo moč našega Ega.
Moč naših egovskih vzorcev začne šibiti le takrat, ko smo notranje dovolj močni, da egovskim zahtevam ne ugodimo za vsako ceno. S takim delovanjem se svojemu Egu upremo na »nenasilen« oziroma »nedejaven« način. Ker trpljenje sprejmemo in se nanj ne odzovemo, s tem v sebi onemogočimo egovski pritisk in ga na ta način izničimo. Ker v nas upora dejansko ni več, pritisk Ega preprosto ni več smiseln, zato le-ta izgublja svojo moč.
S sprejemanjem trpljenja, ki ga povzroča Ego, lahko dosežemo tisto, kar je v življenju bistveno: moč našega Ega (naših zahtev, pričakovanj…) začne popuščati.
Ko uspemo zmanjšati svoje egovske zahteve, to lahko pozitivno vpliva npr. tudi na naš partnerski odnos:
Večina ljudi od svojega partnerja pričakuje, da jim bo stalno zagotavljal zadovoljstvo in dobro počutje. Običajno pričakujemo, da bo naš partner s svojim delovanjem vedno izpolnjeval naše želje in zahteve. Kadar to od partnerja dobivamo, smo zadovoljni. Navadimo se na to, da ta oseba vedno naredi prav tisto, kar v življenju »potrebujemo«.
Ko pa se zgodi, da partner naših egovskih zahtev ne izpolni, v nas takoj nastopi trpljenje. Ker partnerja seveda ne moremo spremeniti ali pa celo izsiliti, da bi ravnal po našem okusu, je edino smiselno in prav, da ga sprejmemo takšnega, kot je. S tem, ko smo sprejeli stanje, ki ni popolnoma v skladu z našimi zahtevami, smo v bistvu žrtvovali svoj Ego. Zmogli smo prenesti, da so naše zahteve ostale neuresničene, to pa pomeni, da smo dovolili, da naše potrebe niso bile na prvem mestu. Takšno brezpogojno sprejemanje je odraz velike notranje moči.
S tem, ko dovolimo, da naše zahteve ostajajo neuresničene, določeno življenjsko situacijo resnično sprejmemo. Moč naših egovskih zahtev pri tem postopoma šibi in na koncu izgine. Takrat nehamo trpeti zaradi svojih sebičnih in nesmiselnih zahtev/pričakovanj in se v bistvu osvobodimo pritiska svojega Ega.
Zniževanje lastnih egovskih zahtev nam v življenju močno olajša sobivanje z drugimi ljudmi; nehamo pričakovati, da bodo druge osebe zagotavljale naše lastno dobro počutje. Ko nehamo zahtevati tisto, kar nam po našem mnenju »pripada«, življenje prvič lahko sprejmemo takšno, kot je.
Slika ponazarja stanje, ko svoja egovska pričakovanja/zahteve močno zmanjšamo. Ker zahtev praktično nimamo več oziroma so le-te minimalne, se v glavnem dobro počutimo in smo zadovoljni. Naše delovanje postane osvobojeno od egovskih zahtev in pričakovanj. Razloga za egovsko trpljenje tako v našem življenju skorajda ni več.
Ko egovsko trpljenje sprejmemo in ga v sebi dovolimo, se zgodi to, da naš Ego začne zgubljati svojo moč.
Sprejemanje trpljenja z namenom, da zmanjšamo moč svojih egovskih vzorcev, je smiselno. S smiselnim trpljenjem omogočimo, da egovski pritiski v nas začnejo popuščati. Tako se od trpljenja postopoma odrešimo.
Nazaj |
Naprej |
Ugotavljanje