Nemiren um je poglavitna šibka točka za večino ljudi v sodobnem svetu. Kljub vsemu udobju, napredku in moderni tehnologiji, ki nam je na voljo, v sebi običajno nimamo zanesljive opore, ki bi nam pomagala zagotoviti jasnost, zbranost in umirjenost v najrazličnejših življenjskih situacijah. Manjka nam predvsem sposobnost koncentracije, s katero bi odpravili zbeganost, nemir in razpršenost v svojem umu.
Naš um je izvrševalec naših egovskih zahtev, zato je ključni dejavnik, na katerega je potrebno vplivati, če želimo izboljšati svoje (nemirno) notranje stanje. Iz tega razloga je potrebno svoj um izuriti tako, da se na naše egovske zahteve ne bo vedno in brezpogojno odzval. To je tudi glavni namen, ki ga želimo doseči z izvajanjem duhovnih praks…
2. Kaj je bistvo duhovnih praks?
Duhovne prakse so načini za umirjanje uma, pri katerih je naša pozornost obvezno usmerjena navznoter. To pomeni, da svojo pozornost namenimo točno določeni stalnici v sebi, ki se je lahko vedno in močno oprimemo. Z usmerjanjem pozornosti navznoter posegamo v delovanje uma. Njegovo delovanje načrtno preusmerimo tako, da mu vsilimo točno določeno dejavnost (npr. počasno ponavljanje besedila).
Nemiren um, ki neprestano bega od ene misli do druge, je torej potrebno najprej pripeti na neko stalnico. Ta stalnica je lahko npr. duhovno besedilo, molitev ali mantra, ki jo ponavljamo v sebi. Bolj subtilni načini za umirjanje uma pa so opazovanje dihanja, opazovanje telesa »od znotraj«, opazovanje svojih občutkov in osredotočanje na tretje oko. S pripetostjo na eno od teh stalnic dosežemo, da je naš um zasidran tam, kjer mi sami hočemo, da je…
3. Kakšen je glavni namen izvajanja duhovnih praks?
Sproščanje in umirjanje uma s pomočjo duhovnih praks (mantra, meditacija ali molitev) je zelo dobrodošlo, koristno in povsem pravilno početje, vendar pa je potrebno vedeti, da nas samo sproščanje in umirjanje od trpljenja ne odreši. Te dejavnosti zelo izboljšajo naše počutje, vendar pa nas ne pripravijo dovolj na situacije, ko se je potrebno upreti egovskim pritiskom v sebi.
Običajno se premalo zavedamo tistega , kar je bistveni namen izvajanja duhovnih praks: to je trening stalnice znotraj sebe. S treningom stalnice se torej lotimo nečesa, kar bomo pozneje iz duhovnih praks prenesli v vsakdanje življenje. Stalnica, ki jo »natreniramo« z izvajanjem duhovnih praks, mora biti še posebej uporabna in učinkovita predvsem v kriznih trenutkih, ne pa samo v idealnih pogojih, ko npr. meditiramo v prijetnem in sproščujočem okolju…
4. Kako izvajati duhovne prakse (praktičen primer)?
Namen izvajanja duhovnih praks je predvsem urjenje notranje stalnice, s katero zagotovimo nenehno prisotnost uma znotraj sebe.
Obstajajo številne različice meditacij, manter in molitev. Izberemo tisto, s katero najlaže in najučinkoviteje umirjamo svoj um. Primerna je vsaka duhovna praksa, ki našo pozornost usmeri navznoter in s tem umirja naš um. Primer duhovne prakse, ki ga navajamo spodaj, je samo eden od mnogih. Ta duhovna praksa je zaradi svoje preprostosti primerna za vsakogar.
Za pozitivno spremembo v sebi sta potrebna vsakodnevno samostojno delo in doslednost, predvsem pa je pomembna vztrajnost. Vsak dan je smiselno nameniti vsaj 20 do 30 minut za umirjanje svojega uma…
Nazaj |
Ugotavljanje