Nemiren um je poglavitna šibka točka za večino ljudi v sodobnem svetu. Kljub vsemu udobju, napredku in moderni tehnologiji, ki nam je na voljo, v sebi običajno nimamo zanesljive opore, ki bi nam pomagala zagotoviti jasnost, zbranost in umirjenost v najrazličnejših življenjskih situacijah. Manjka nam predvsem sposobnost koncentracije, s katero bi odpravili zbeganost, nemir in razpršenost v svojem umu.
Sposobnost koncentracije in zmožnost ohraniti mir v sebi ne glede na zunanje okoliščine sta zelo koristni vrlini, ki pa sta nam praktično nedosegljivi vse dotlej, dokler dovolimo, da se naš um na najrazličnejše dražljaje odziva preveč spontano, prenagljeno in brez našega pravega nadzora.
Naš um je izvrševalec naših egovskih zahtev, zato je ključni dejavnik, na katerega je potrebno vplivati, če želimo izboljšati svoje (nemirno) notranje stanje. Iz tega razloga je potrebno svoj um izuriti tako, da se na naše egovske zahteve ne bo vedno in brezpogojno odzval. To je tudi glavni namen, ki ga želimo doseči z izvajanjem duhovnih praks.
Če svojega uma v tej smeri ne urimo (če duhovnih praks ne izvajamo), ostajamo sužnji svojih nesmiselnih egovskih zahtev in pričakovanj, ki jih hočemo izpolnjevati za vsako ceno, to pa nam v življenju povzroča veliko trpljenja. Nediscipliniran um se namreč takoj odzove na vsak dražljaj, zato je prešibek, da bi se z njim lahko zoperstavili svojemu Egu.
Neodreagiranje na lastne egovske zahteve je zahtevna naloga. Moč, ki je potrebna, da se na take zahteve ne odzovemo, nam zagotovi le umirjen in discipliniran um. To moč v umu pa lahko pridobimo samo z ustreznim treningom, s katerim um discipliniramo in ga znamo na nek način umiriti.
Duhovne prakse izvajamo z namenom, da bi svoj um ustrezno pripravili na življenjske situacije, v katerih nas bremenijo notranji egovski pritiski. V takih situacijah potrebujemo um, ki je sposoben delovati zbrano in umirjeno.
Izvajanje duhovnih praks je neke vrste trening, ki ga lahko primerjamo s treniranjem v športu: če želimo npr. osvojiti nek gorski vrh, se na ta izziv predhodno pripravljamo. Za priprave oziroma trening sami ustvarjamo posebne pogoje: urjenju namenjamo svoj čas, izvajamo ga na ustreznem kraju in dovolj pogosto, da vzdržujemo ustrezno kondicijo.
Tudi pri izvajanju duhovnih praks ravnamo podobno: ustvariti je potrebno ustrezne pogoje za vadbo (primeren prostor, mir, čas), ki so potrebni zato, da lahko izvajamo trening umirjanja in discipliniranja svojega uma.
Glavni namen izvajanja duhovni praks je urjenje/trening uma. Edino umirjen in discipliniran um je tisti, ki nam lahko zagotovi izjemno pomembno moč, da se na egovske zahteve ne odzovemo.
Nazaj |
Naprej |
Ugotavljanje