Izvajanje duhovnih praks številnim ljudem žal predstavlja samo neke vrste konjiček v prostem času. Uživajo npr. v prijetnem sproščanju in umirjanju – še posebej, če meditirajo v skupini prijetnih, podobno mislečih ljudi. Sproščanje in umirjanje uma s pomočjo duhovnih praks (mantra, meditacija ali molitev) je sicer zelo dobrodošlo, koristno in povsem pravilno početje, vendar pa je potrebno vedeti, da nas samo sproščanje in umirjanje od trpljenja ne odreši. Te dejavnosti zelo izboljšajo naše počutje, vendar pa nas ne pripravijo dovolj na situacije, ko se je potrebno upreti egovskim pritiskom v sebi.
Če sproščenost in umirjenost uspemo zagotavljati samo takrat, ko npr. meditiramo v idealnih pogojih, v bistvu nismo naredili ničesar, kar bi nam resnično koristilo v notranjih kriznih stanjih.
Običajno se premalo zavedamo tistega , kar je bistveni namen izvajanja duhovnih praks: to je trening stalnice znotraj sebe. Nanjo lahko vedno pripnemo svoj um, da neha begati od ene misli do druge.
S treningom stalnice se torej lotimo nečesa, kar bomo pozneje iz duhovnih praks prenesli v vsakdanje življenje. Stalnica, ki jo »natreniramo« z izvajanjem duhovnih praks, mora biti še posebej uporabna in učinkovita predvsem v kriznih trenutkih, ne pa samo v idealnih pogojih, ko npr. meditiramo v prijetnem in sproščujočem okolju.
Trening pripenjanja uma na neko stalnico v sebi ima zelo konkreten in uporaben namen. Stalnico v sebi treniramo zato, da jo bomo učinkovito uporabili, ko bo naš um ponovno na egovski preizkušnji. Takrat bomo v sebi potrebovali nekaj, česar se bo naš um lahko zlahka oprijel in tako ostal osredotočen in prisoten znotraj nas. Treniramo torej nekaj, kar ima za nas resnično uporabno vrednost v vsakdanjem življenju.
Kaj lahko uporabimo kot stalnico, ki jo v sebi ohranjamo ves dan in nanjo pripenjamo svoj nemirni um? Uporabimo lahko duhovno besedilo, mantro ali molitev, ki temeljijo na ponavljanju posameznih besed ali besedila. Ponavljanje besedila je zelo primeren način za začetnike, saj se z njim urimo predvsem v ohranjanju pozornosti.
Z rednim osredotočanjem na stalnico v sebi postopoma dosežemo nekaj zelo pomembnega: v sebi zmoremo ves čas ohranjati neke vrste oporo, ki se je z umom lahko kadar koli oprimemo, zato le-ta ves čas ostaja zavestno prisoten v nas.
S pomočjo stalnice, ki jo povsod nosimo s seboj, v svojem umu razvijemo sposobnost prisotnosti skozi ves dan. Naš um postane zavestno prisoten v nas, in samo tak um je dovolj močan, da na egovske zahteve ne odreagira. V sebi ohranimo mir, prav to pa je tista uporabna vrednost, ki si jo zagotovimo z urjenjem svojega uma.
Glavni namen izvajanja duhovnih praks je, da z urjenjem neke notranje stalnice zagotovimo nenehno prisotnost uma znotraj sebe. Na ta način discipliniramo in umirjamo svoj um ter hkrati pridobivamo sposobnost (moč), da s pomočjo stalnice v življenju lažje prenesemo najrazličnejše egovske pritiske.
Nazaj |
Naprej |
Ugotavljanje