Ljudje uporabljamo svoj um za učinkovito delovanje v materialnem svetu, saj nam pomaga dosegati svoj namen v vsakodnevnem življenju. To je naraven način delovanja, vendar v sodobnem svetu večina ljudi svoj um obremenjuje neprestano in močno pretirano. Posledice prevelike aktivnosti uma so nemir, stres in bolezni.
Človekov primarni način delovanja je, da se odzove na vsak zunanji dražljaj in takoj ustrezno ukrepa. Ko začutimo potrebo po reagiranju, uporabimo svoj um: z njegovo pomočjo rešujemo probleme, se prilagajamo spremenljivim zunanjim situacijam in se uravnotežamo.
Trenutke sprostitve in zadovoljstva, ki nam jih občasno zagotavljajo zunanje dejavnosti (poslušanje glasbe, gledanju televizije, sprehodi …), so daleč od harmoničnega stanja, ki ga imenujemo notranji mir.
Pravi, resnični in trajni mir v sebi – torej notranji mir, lahko dosežemo samo tako, da ga pričnemo zagotavljati znotraj sebe. Tako stanje miru je neodvisno od zunanjih dejavnikov (lepote narave, prijetne glasbe …). Zagotovi ga lahko vsak posameznik, in sicer z vsakodnevnim izvajanjem duhovnih praks (molitev, mantra, meditacija) ter z ustreznim načinom življenja, s katerim svoj izredno aktiven um redno preklaplja v mir.
Človekova namera, da bo hote in zavestno deloval v smeri umirjanja, je seveda razumska: z razumom sprejmemo odločitev, da bomo uporabili duhovne prakse kot orodje, s katerim je možno zagotoviti notranji mir.
Počasno ponavljanje duhovnega besedila v sebi je primer delovanja znotraj sebe. Z zavestnim umirjanjem uma s pomočjo duhovnih praks torej ustvarjamo notranji mir. To je bistven pogoj, da se v človeku sploh lahko začnejo dogajati ključne spremembe oziroma preobrazba.
V stanju notranjega miru zunanji dražljaji prihajajo, vendar nanje ne reagiramo: naš Ego se ne vklopi, zato ne sodimo, ne analiziramo in ne iščemo rešitev. Zunanje okoliščine tako samo opazujemo in o njih ne razmišljamo. S tem, ko zagotovimo neaktivnost svojega Ega, smo v notranjem miru. V stanju notranjega miru človek postane opazovalec. Opazovalec je v bistvu način delovanja, ki v vsakdanjem življenju ohranja človekov notranji mir.
Biti opazovalec ni človekov primarni način delovanja, vendar pa je izjemno učinkovita osnova za posameznikovo smiselno delovanje v materialnem svetu. Notranji mir je stanje,v katerem zunanje okoliščine samo opazujemo, a se nanje ne odzivamo.
S pomočjo duhovnih praks se urimo oziroma treniramo stanje miru in krepimo neprizadetega opazovalca v sebi. Za zagotavljanje miru je vsakodnevni trening nujen. Z duhovnimi praksami zagotavljamo mir in hkrati treniramo opazovanje. Izvajanje duhovnih praks je priprava na to, da smo sposobni ta način delovanja (opazovanje brez vpletanja) uporabljati v vsakdanjem življenju. To je namen izvajanja duhovnih praks.
Opazovanje brez vpletanja je najučinkovitejši način zagotavljanja notranjega miru. S takim načinom si lahko v življenju večino časa zagotavljamo notranji mir.
Nazaj |
Naprej |
Ugotavljanje