Trpljenje je sestavni del življenja. Ljudje poskušamo svoje, probleme, tegobe in bolezni odpraviti na najrazličnejše zapletene načine, v resnici pa je naša naloga pri tem dokaj preprosta. Da bi v življenju manj trpeli, ni potrebno vedeti in početi nič zapletenega. Za odpravo trpljenja ni potrebno zagotoviti veliko posameznih rešitev, saj zadostuje ena sama.
Naša edina naloga pri odpravljanju trpljenja je, da v sebi zagotavljamo notranji mir. Notranji mir je skupni imenovalec pri odpravljanju trpljenj vseh vrst. Ta preprosta rešitev se ljudem zdi presenetljiva, saj smo prepričani, da se moramo s svojimi problemi čim več ukvarjati in čim bolj razmišljati o ustreznih rešitvah. Tako početje v resnici ni smiselno.
Prave rešitve pridejo, če v življenju zagotovimo en sam pogoj – ta pogoj je notranji mir. Notranji mir je potrebno zagotavljati zato, ker se v njem začne dogajati duhovna rast. Z rastjo se v nas spontano krepi duhovna osebnost, moč Ega pa se zmanjšuje. Naši problemi se torej spontano odpravljajo v procesu duhovne rasti, ki ga zagotavljamo s tem, da v sebi vsakodnevno zagotavljamo notranji mir.
Z rastjo se nam v življenju dogaja vedno več dobrih stvari: postajamo boljši, trpljenja je vedno manj, spontano izginjajo naše slabosti in negativnosti. Vse te dobrobiti pridejo z duhovno rastjo – ta pa se začne dogajati po tem, ko smo zanjo zagotovili pravi pogoj – notranji mir.
Če zagotavljamo notranji mir, ustvarjamo najpomembnejši pogoj za svojo duhovno rast, ki se na podlagi notranjega miru nato dogaja sama po sebi.
To pomembno dejstvo o človekovem notranjem (duhovnem) razvoju lahko razložimo in ponazorimo s preprostim primerom iz narave.
Da bi zrasla rastlina, najprej posadimo seme. Da pa bo seme vzklilo, je potrebno zagotoviti prave pogoje (ustrezna zemlja, voda, svetloba, temperatura, hranila…). Ko te pogoje zagotovimo, se rast zgodi sama od sebe – seme začne kaliti in razvijati se začne nova rastlina. Človek torej rastlini lahko zagotavlja ustrezne pogoje za rast, ne more pa zagotoviti rasti same. Ta se zgodi na podlagi ustreznih pogojev, ki smo jih zagotovili s svojim delovanjem (npr. z zalivanjem). Rast je naravni princip, ki se v semenu sproži sam od sebe, ko zanj nastopijo pravi pogoji.
Enaka zakonitost velja tudi pri duhovnem razvoju človeka: naša edina naloga na duhovni poti je ustvarjanje ključnega pogoja za to, da se notranja rast v nas sploh lahko začne dogajati. Ta izredno pomemben pogoj je notranji mir, ki ga v sebi vsakodnevno zagotavljamo z duhovimi praksami.
Notranji mir je torej nujno potreben pogoj za duhovno rast. To stanje, v katerem ustavljamo svoj preveč aktiven Ego, je nujno potrebno zato, da pride do izraza duhovni princip v nas. Na podlagi tega stanja rastemo – z duhovno rastjo se spontano presegajo človekove slabosti in njegovi problemi.
Hkrati s tem začnejo v stanju notranjega miru same od sebe prihajati prave rešitve in spoznanja, do katerih s svojim razumom sicer ne moremo priti. Rešitve torej dobivamo z nekega drugega nivoja. Ta absolutna spoznanja nam prinesejo rešitve, ki so popolnoma drugačne od tistih, ki nam jih vsiljuje naš Ego.
Vse te dobre izkušnje, ki jih doživimo v stanju notranjega miru, nas spodbujajo k temu, da še bolj zavzeto zagotavljamo svoj notranji mir.
Pozitivne izkušnje, ki jih doživimo v stanju miru, nas pripeljejo do ugotovitve, da je zagotavljanje notranjega miru najbolj smiselno početje v življenju.
Vsakodnevno zagotavljanje notranjega miru naj bo fokus našega delovanja v življenju, saj edino s tem zagotovimo rast svoje duhovne osebnosti (duhovno rast).
Nazaj |
Naprej |
Ugotavljanje